nedelja, 27. marec 2022

Od cerkve do cerkve

Škofjeloško hribovje mi je malo poznano in že nekaj časa imam namen, da ga bolje spoznam. Okoliščine so takšne, da bo sedaj ravno pravi čas za spoznavanje. Izberem kar prvi greben zahodno od Polhograjcev. Ta pridni začnejo to pot že v Puštalu, midva pa se zapeljeva do sv. Andreja.


Takoj naju pozdravi preproga žafranov, krasni razgledi in klopca za cerkvijo, na kateri kar nekaj časa posediva.


Končno se le odpraviva po nedvoumno označenem kolovozu.



Razgledi se širijo, preproge žafranov so vedno večje, bolj goste, slikovite.



Pred nama je na vzpetini že današnji cilj. Vsaj tako misliva, ko se začneva vzpenjati.



Sv. Ožbolt, 859m. Širni razgledi se s škofjeloške strani razširijo še na polhograjce. Okrog je polno zapeljivih klopc, ki nama ponudijo počitek, okrepčilo, uživanje, razmislek... A tam izza dreves na levi kuka mala bela cerkvica in do nje  bi lahko prišla po zapeljivo osončenih in razcvetenih travnikih, pobočjih, grebenčkih... Nič se ne sprašujeva, le nadaljujeva, časa je še dovolj.






Malo po svoje in nekaj po označenih poteh prispeva sprva do kapelice in po kratkem vzponu do cerkve sv. Jedrti. Odpirajo se tudi razgledi na kamniške.





Tu ni klopc, je pa obzidje ravno pripravno za počitek, sončenje, meditiranje... A ura teče in povratek sva si zamislila krožno, le pot je treba še najti. Malo se loviva, saj se pred nama odpirajo nove grape, vodotoki, potem pa le najdeva pot po lepih travnikih nazaj do sv. Ožbolta.




Še pozdrav kamniškim in spust po poti vzpona do izhodišča. 


Pri spustu sem zelo počasna, noga je utrujena. Ves čas se sprašujem ali je bilo pametno. Verjetno ne, a bilo je tako lepo, da se temu in takim potepanjem preprosto ne morem upreti.




 



petek, 18. marec 2022

Kršičevec in Bele stene, Mašun in Velika Milanja

Hribovje okrog in blizu Snežnika nama je postalo po dveh obiskih že skoraj domače, zato se z veseljem še tretjič napotiva v tiste konce. V Pivki se usmeriva proti Knežaku in kmalu zavijeva na lepo, vijugavo cesto, ki naju v rahlem vzponu pripelje do konca te dolince, v vas Juršče. 

V središču vasi je informacijska tabla z zemljevidom ožjega področja in 2 označenima potema, ki se pričneta v vasi. Usmeriva se proti Kršičevcu po kolovozu preko travnikov. V vasi ne čutiva moči vetra, na odprtem pa hitro navlečeva na sebe protiveterno obleko, kapo, rokavice in hitiva v zavetje gozda, ki se obeta na kraju teh prostranih travnikov. 






Ko doseževa gozd, se pot začne strmeje vzpenjati. Slediva shojeni poti, ki naju mimo mogočne lipe pripelje na razgledna pobočja.






Ker je veter res neprijetno močan, se ne razgledujeva predolgo in pohitiva do mogočne piramide iz kamnov na vrhu Kršičevca, 1091m, ki nama ponudi malo zavetja.

Skozi gozd se spustiva po drugi poti, ki nama ponudi nekaj drugačnih pogledov.


Čez odprt travnat svet pa spet hitiva, da naju veter ne prepiha do kosti.



Pri cerkvi pokramljava z domačinom, ki je sodeloval pri označevanju poti v okolici in nama priporoči še vzpon na Bele stene. Zavoljo spravila lesa na začetku poti ne slediva oznakam in se po svoji poti priključiva strmemu kolovozu skozi gozd na pobočju Belih sten. Označena pot se od kolovoza kmalu odcepi in naju pripelje pod bele skalne stene.








Potka spretno vijuga med skalami, a poteka pod grebenom. Spet zavijeva po svoje in se povzpneva na enega od vrhov Belih sten, Pogane, 931 m.

Sestopiva proti kolovozu, hodiva kratko po njem in odpre se nama še pot na naslednji vrh brez imena.

Spustiva se mimo lovske preže 


in po kolovozu in cesti do središča vasi.

Najin potep nadaljujeva z vožnjo do Mašuna, vasice na višini 1024m v objemu snežniških gozdov. Je stičišče gozdnih poti, v njem je informativno in izobraževalno središče slovenskih gozdarjev, na livadi pod njim stojita ohranjena še dva stolpa lovskega dvorca.




Napotiva se na gozdno učno pot, na kateri se poučiva o drevesnih in živalskih vrstah na tem področju.


Lepo označena pot naju pripelje do Anine skale, od koder se odpre prelep pogled na Snežnik.



Malo zatem se znajdeva pred opuščenim medvedjim brlogom. 

in poučno tablo o rasti in štetju drevesnih letnic.

V nadaljevanju potepa se zapeljeva v vas Koritnice. Po makadamski poti in po kolovozu se mimo pašne planine na S strani vzpenjava. Še dobro, da niso ovce in z njimi ovčarski psi na pašnikih, saj ti niso v celoti ograjeni.



 Za seboj skrbno zapreva leso in nadaljujeva po kolovozu, ki počasi zavija proti zahodu. Vdeneva neoznačeno stezico, ki naju pripelje na neoznačen vrh, za katerega moj zemljevid pravi, da sva že na Milanki, 948 m.



Po stezici naprej nekako na isti višini se sprehodiva do označenega vrha. Milanka, 948 m.

Odprejo se širni pogledi vsenaokrog in sestopava po livadi z imenom Fantovska Milanja. V sedlu se priključiva označeni poti iz najinega izhodišča. Pri visokem stebru, ki meri hitrosti vetra, se usedeva v zavetje, na sonček in uživava v milini dneva.



Nadaljujeva s hojo po kolovozu in kmalu zavijeva z označene poti in se vzpneva na vrh Bele ovce, 1030m.


Spustiva se v sedlo in se po označeni poti vzpneva na Veliko Milanjo, 1099m.

Na vrhu je kar nekaj pohodnikov, ki so se vzpeli iz druge strani. Na obzorju ugledava zanimive skale, sestopiva do njih, se povzpneva na najvišji vršič, a hitro poiščeva zavetje.






Stisneva se na edino uravnavo pod steno in si privoščiva okrepčilo. Naprej sestopiva do bunkerja, a ga pogledava le od zunaj.



Poiščeva pot do makadamske ceste, ki jo na enem mestu želiva obiti, pa se ujameva v krog nerazumljivih označb. Malo naprej naju oznake le usmerijo na pešpot, ki naju pripelje spet na makadamsko cesto. 






Po njej še kar nekaj časa do izhodišča in sklenila sva še en lep krog.





Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...