torek, 22. april 2025

Hrvaško Zagorje: Ravna gora

Ravna gora je najbolj severna skupina gričevja v hrvaškem Zagorju. Njena južna pobočja so nenavadno strma, zanimive so slikovite skupine sten. Čez Veliko Pečino, ki jo dobro vidimo iz vasi Cvetlin, vodi na greben zelo zahtevna zavarovana plezalna pot. Gora je zanimiva tudi za jamarje, na njej so številne jame in votline in za jadralne padalce. Na njenem razpotegnjenem hrbtu sta dve vzletišči za jadralne padalce. 

Sama se odločim za pot iz Trakoščan. Začetek najdem za hotelom, sledim markaciji za Filićev dom. Pot valovi skozi gozd po lepem slemenu do vrha Smodilovec in se nato spusti v vas Meljan. 





V zaselku Kotarščaki se odločim in krenem levo na kolovoz, ki me pripelje čez vinograde do razcepa poti. Ujamem nekaj razgledov, ki mi odkrijejo zelo spremenljivo vreme. Nad nekaterimi griči je sonce, nad drugimi dež. 

Odpre se tudi razgled na grad Trakoščan.

Levo bi me pot pripeljala do plezalne poti čez Velike Pećine, desno je lagodna pot po kolovozu do grebenske poti. Zavijem desno in ko dosežem greben, stopim na lepo makadamsko cesto, ki na planoto pripelje iz vasi Žarovnica. Levo je jasno nebo, desno oblačnost.😉

2 minuti hoda levo je koča Pusti Duh, zelo lepo urejena, na razglednem koncu grebena.

Mimo cerkve Svetih treh kraljev 

se vzpnem na najvišjo točko Ravne gore. Piramida, 694m. 

Prav na vrhu je razgledni stolp.

Razgled na črne oblake me prepriča, da naj se ne mudim preveč. Spustim se do vzletišča za padalce in se razgledam na vse strani.



Še nadaljnih 10 min spusta me pripelje do Filićevega doma.



Dom je zaprt, so pa sledovi včerajšnjega množičnega obiska😏. Z okrepčilom pohitim in si pripravim opremo za dež.



Spustim se po strmi poti, a me dež ujame malo pred iztekom poti v vas. Močan naliv hitro mine, kmalu posije sonce in do izhodišča v Trakoščanu sem že povsem suha.

Vremenska napoved obeta nekaj nestanovitnih in deževnih dni. Raziskovanje hrvaškega Zagorja bom nadaljevala, ko se vreme ustali in pokaže nova priložnost.😀



ponedeljek, 21. april 2025

Hrvaško Zagorje: Ivančica, Varaždin in Trakoščan

Ivančica (tudi Ivanščica ali Ivonjčica) je 27 km dolg hrbet, ki Zagorje deli na S in J del. Večinoma je porasla z gozdom, najdejo pa se tudi strmi odseki in stene. Na njej je najvišji vrh Zagorja, Ivančica, 1066m. 

Na izhodišču v vasi Prigorec sem kar zgodaj, a je parkirišče že skoraj polno. Vremensko je dan precej drugačen od včerajšnjega. Oblačno je, veter je močan, vsi oblačijo anorake, a nekateri vztrajajo v kratkih hlačah. Brrr... jaz oblečem dvojne😉. Opazujem, za katero pot se odločajo, a nekaj jih gre levo, drugi desno, tretji pa... kdovekam😀. Pogledam informativno tablo in se odločim za pot čez Konja.


Lepa gozdna pot lepo vijuga in lagodno premagujem precejšnjo strmino. 

Ves čas sem v zavetju, tik pod Velikim Konjem, 870m, pridem iz zavetja in se kar sklonim, da me veter ne odpihne.


Nadaljujem po vetrovnem terenu in sem kmalu pri kapelici pod vrhom.

 
Najdem zavetno mesto in se kar tam oddahnem, preoblečem in odžejam, nato nadaljujem na vrh, na katerem sta dve planinski koči, razgledni stolp, radar in odskočišče za jadralne padalce.

Ves vrh je obraščen s čemažem in v zavetjih opojno diši.

Med čemažem se najde tudi kakšna druga rožica.

Kar nadaljujem preko vrha in sem spet v zavetju. Pri vojaških objektih se pot obrne in hodim po čemaževih pobočjih, ki vedno bolj dehtijo. Nebo se jasni in postaja topleje.
Usmerim se na Pionirsko pot. Srečam planinca, ki me sprva vprašljivo gleda, nato pa odsvetuje spust po njej, ker je zelo strma. Med rožicami, soncem in senco najdem pot čez Prekrižje, ki je sicer daljša, a prav prijetno me pripelje do makadamske ceste pri bivšem smučišču. 
Še kratko hodim po cesti in sem na izhodišču. Veter ni več tako močan, odložim nekaj obleke, a ko se pripeljem v Ivanec, se nebo povsem zjasni. Vroče postane celo meni, ustavim se, preoblečem in ohladim v botaničnem vrtu.
Z vožnjo nadaljujem proti vasi Margečan, kjer je izhodišče za Vražji prestol in Gradišče. Na parkirišču je pokrit piknik prostor in počitek v senčki se mi kar prileže. Z vrha prideta dva pohodnika, ki se pregledujeta in tudi najdeta nekaj malih zajedalcev. Želja po vzponu na ta razglednik me mine in odpeljem se naprej v Varaždin. Ogledam si lepo urejeno in za promet zaprto staro mestno jedro
v katerem je za obzidjem Staro mesto.

Sprehodim se po obzidju, naredim krog čez mestno jedro in si privoščim odličen sladoled. Nato čez polja, ravnine, hribe in doline nadaljujem pot

in se pripeljem v Trakoščan, ko ga številni obiskovalci že zapuščajo, tako da parkirišče najdem kar pod gradom.
Vzdušje je tako poživljajoče, da pozabim na utrujenost in se pomešam med ljudi, ki med stojnicami kupujejo raznolike spominke. Obhodim grad in ujamem nekaj lepih pogledov, tudi na Ravmo goro, ki je moj cilj jutrišnjega dne.

Potem pa kar hodim in hodim in v debeli uri po lepo urejenih poteh obhodim jezero.

Laboda zaplešeta večerni ples
in ko zaključim krog, tema in tišina že legata na zemljo😔












nedelja, 20. april 2025

Hrvaško Zagorje: Kostelsko pogorje in Strahinjščica

Hrvaško Zagorje je gričevnat svet na SZ Hrvaške. Tako kot valovijo vzpetinice, valovijo tudi ceste in pešpoti. Na mnoge od njih vodijo lepe pohodne poti, ki znajo biti tudi strme. Pogosto so na vrhovih kapele, cerkve, svetišča, gradovi...in razgledi.V pomladnem času je barva listja posebej sveža in živahna in vonjave opojne. V nekajdnevnem potepu obiščem nekaj gričevnatih skupin, nekaj mest in vasi, se naužijem barv in zvokov pomladi.

Mimo lepih razglednikov Vinagora in Veliki Tabor se zapeljem do centra Pregrada. Verniki se že zgrinjajo proti cerkvi Marijinega vnebovzetja.


Za cerkvijo poiščem kažipot in začne se križev pot😊

Ravno prav se ogrejem, ko prispem do planinskega doma, kjer je tudi staro svetišče gospe Kunagorske in strelišče😕
Okolica je lepo urejena, 
od doma se odpira lep razgled na mesto.

Nadaljujem za oznakami po deloma zaraščenem kolovozu, ki me pripelje do kamnoloma. Na razgledni rob ne morem, dostop je zaprt. Tu je Kunagora, visoka 455m. Spustim se do ceste, naredim po njej ovinek ali dva in sledim lepo označeni poti, proti Kunagori😀

Malo pred vrhom je gobarska koča, na vrhu Kunagora, 522m, le leseni štor in vpisna skrinjica.
Ni razgledov, senčno je, kar nadaljujem po nemarkirani poti (tako piše na kažipotu), ki pa je ves čas lepo markirana. Dolgo navzdol po mehki podlagi gostega gozda. V zaselku treh hiš z domačinom spregovorim nekaj besed in napoti me kar čez njive v gozd. Nadaljujem nad vinogradi, mimo Gajškove kleti, kjer preberem napis


Pridem do makadamske ceste in v 10min sem med ruševinami. Kostelgrad, 400m.

Skozi okno se vidi Donačka gora, mimo njega še Boč.

Prijazno me povabi klopca med obzidjem, kjer se okrepčam in razmišljam o tem in onem. Tudi o nadaljevanju današnjega dne. Spustim se do poti, ki sprva zgleda zaraščena, nato pa me skozi tihotni gozd, 


manj in bolj strmo pripelje na pot, po kateri sem hodila proti vrhu. Po znani poti se mimo planinskega doma spustim v Pregrado. Pred cerkvijo je živahno, odmeva svečana glasba, ljudje se družijo, nasmejanih obrazov uživajo v druženju in lepoti dneva. Ogovorijo tudi mene in z njimi postojim in se nasmejim tudi sama. 

Prezračim avto in se odpeljem naprej ... proti Strahinjščici. Že ime je lepo, vabljivo, sicer pa povezuje Kostelsko gričevje z Ivanščico. V vasi Radoboj poiščem pot proti planinskemu domu. Je povsem obnovljen, a zaprt.

Ker sem danes že kar nekaj prehodila, se odločim za pohod po stezi orhidej. Do njenega začetka se vzpnem po kolovozu v smeri Poljane.


Poljane so lepi travniki na pobočjih Strahinjščice, kjer naj bi cvetele orhideje. Na prvi pogled nikjer nobene cvetlice, samo zelenje. Kar malo sem razočarana, a ko naredim nekaj korakov navzgor, na bolj osončen predel, kar zavriskam. Zagledam eno in še eno in še dve, različni in nato.... ooooh kako lepo😀

Pazljivo izberem prostorček na travniku, se usedem in uživam v odlični družbi cvetja, ptičjega petja in razgledov. Kakšne radosti mi pripravi narava! Ne mislim na čas, tudi na nič drugega, preprosto sem tukaj in zdaj! Pa to moje radovanje zmoti štirikolesnik, ki se podi po spodnjem kolovozu, da se slednjič le odpravim s cvetočih poljan. Nadaljujem s hojo po stezi, kmalu zamre zvok motorja in ga nadomesti zvok vetra, ki v vsaki krošnji zveni drugače.


Ob stezi so informativne table na posameznih točkah, ki se nanašajo na cvetje, gobe, grobove.... Jaz pa hodim po gozdni poti, posuti z listjem belega cvetja kot pot mlade neveste z rižem.



Skočim k vsaki cvetlici in jo "prepoznam" za orhidejo😁

Preko lepih travnikov grem še na podaljšek steze. Pot, obraščena z orhidejami, me pripelje do cerkve sv. Jakova na prelepem razglednem kraju.

Na odprtem močno piha in se ne zadržujem dolgo. Vrnem se nazaj na prelepe livade, kjer zaman iščem največjo med orhidejami. Jadranska kozonoška zraste tudi do 1 m visoko.


Čez livade občudujem razglede in le težko najdem nadaljevanje poti. Razgledi pa so lepi😊
Oba vrhova Strahinjščice, Sekolje, 738m in Sušec, 846,m, vabita, a bosta morala počakati na moj obisk kdaj drugič.

Najdem nadaljevanje poti, ki me po ozkem robu ob odsekanih stenah na eni in strmem pobočju na drugi strani mimo lovskega doma pripelje do ceste. Po cesti sestopim v vas in premorem še toliko moči in časa, da si jo ogledam.

Pomaham sv. Jakovu in rožicam na vaškem travniku ter zaključim dan prijetno utrujena😃









Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...