torek, 9. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Monte Valinis, Meduna in Villa Manin

Že četrti dan sem v Furlaniji, sonce me še kar razvaja, prijazne in prisrčne vasice vabijo na ogled, lepi gorski hrbti pa na pohod. 

Zapeljem se le nekaj kilometrov naprej, v vas Sottomonte (lepo opisno ime😉). Parkiram pri cerkvi. Lep mozaik je vzidan na vrtnih vratih in podobe iz jaslic postavljene na travniku.



Vzpon začnem po poti 819, ki se kmalu razcepi. Če sem včeraj šla v smeri obratno od urinega kazalca, grem danes obratno😀. In spet prisrčen sprejem.



Gozdna pot me pripelje v vas Cilia, v kateri sta le dve hiši. Včasih jih je bilo več, sedaj ruševine prerašča grmovje. Ostala sta napajalno korito in voda.


Še malček strme poti, nato pridem na lepe travnike, pot je položna, narejena za razgledovanje.

Odpirajo se povsem drugačni razgledi kot pretekli dan.


Pred menoj je mogočno pogorje Monte Raut z mnogimi (pred)vrhovi. Na nobenem od njih (še) nisem bila. Se bom morala podvizat!😉

Prav počasi se vzpenjam, strmi travniki so pod mano in nad mano, pot pa se dviguje prav ležerno.


In že sem na vršnjem grebenu.


Vrh Monte Valinis, 1102m.

Kakšni razgledi! Spet vidim domače gore.

Malo pod vrhom se padalec pripravlja k vzletu. En, dva, tri in že poleti in izgine iz mojega vidnega polja.

Jaz se povsem posvetim soncu in tišini in razgledom. Vedno pogosteje odganjam vsakovrstne misli😊, ki hočejo, da se na vsak način ukvarjam z njimi.




Pod seboj zagledam padalca. Spustim se nižje in občudujem dva, ki se prav poigravata in lovita v zraku. Eden celo dela prevale v zraku, vrti se okrog svoje osi....



Potem je naenkrat v zraku samo eden. Drugi je bil preblizu hriba in se je ujel na veje. Mu že tečejo na pomoč. Jaz poiščem sestopno pot, ki je prav tako udobna, razgledna in sončna kot je bila ona za vzpon.


Ob poti je drevesna veja okrašena s srčki. Zgleda, da tod živijo srčni ljudje in kamni.

Nadaljujem sestop in ko ni razgledov, najdem druge poglede.


No tole je pa še trobentica, znanilka pomladi. Ko sem v zavetju, sem v kratkih rokavih, tako je toplo😅

Po sestopu se zapeljem in si ogledam sosednjo vas, Meduna. Nekaj zanimivih utrinkov ujamem v objektiv.

Povzpnem se v zaselek nad Meduno Borgo San Martino, a me od iskanja gradu odvrne pobesneli pes.



Pa saj mora nekaj ostati za prihodnjič. Meduna je izhodišče za Val Tramontino, kamor se gotovo še vrnem v bolj toplih mesecih, saj slovi po smaragdnih jezercih😆. Spustim se nazaj do avta in si ogledujem greben, po katerem sem hodila.

In spet na večerni ogled, ta večer v Villo Manin, 


kjer si ogledam pravljično videoprojekcijo. Svetloba vilo preobleče za vse letne čase in priložnosti. Prav čarobno. Kar stojim in gledam, spet in spet... Ob poslušanju klasične božične glasbe me spomini ponesejo v neke davne čase.

Šele ko mi mraz pošteno zleze pod obleko, se odpravim na toplo😌.

ponedeljek, 8. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Toppo, Mt. Ciaurlec in Mt. Davanti

Tretji dan potepanja po sončni, topli in prijazni Furlaniji se ustavim v vasi Toppo. Nekaj se dogaja, redarji me napotijo na označeno pot. Ko postanem prepreka zagrizenemu tekaču, mi postane jasno, da je ta pot označena za maraton Portons di Nadal (Vrata Božiča). Startnina je 3 eur😀. 8. december je v Italiji državni praznik, dela prost dan, ki ga praznujejo s prireditvijo na prostem. Upam, da le kadar je tako lepo vreme. Jaz pa ne bi tekla in vprašam, če lahko izberem drugo pot? Certo! Seveda! z velikim nasmehom, je odgovor. Na drugi strani vasi poiščem pot št. 850 in pričnem s prijetnim pohodom po gozdni poti.

Je to znamenje, da bo tudi danes en lep in srčen dan? V nekaj korakih najdem še dve💗. Že to je velika sreča in zadovoljstvo, vsaj zame.



 

Pot se dviguje počasi in tako prihajajo tudi razgledi. Če bi bila pot razgledna od vsega začetka, teh src ne bi videla😉. Gotovo je tako tudi na naših življenjskih poteh, zaradi obilja dogodkov lahko spregledamo tiste najbolj srčne in srečne. Med vejami ujamem razglede na naše gore, Snežnik, Javorniki, Nanos...

Vzpon postaja bolj strm, pot vijuga med travniki in skalami in ravno ko dosežem razglede proti morju,

se spet potopim v grmovje. Pot valuje gori doli in še in še, dokler ne dosežem planine Sinich, ko pot spet zavije navzgor. Dosežem planino Casera Tamer Alta, kjer se odprejo razgledi proti S.


Upam, da je na vrhu sonce in razgled in osvojim najprej travnat hribček in se razgledam.

Pa se mi vendarle čudno zdi, da vrh ne bi bil označen. Malo naprej ugledam malo tablico na težko opazno stezico, ki me preko nekaj skal in kraških vrtač pripelje na Monte Ciaurlec, 1148m. 

Z vrha ni dobrega razgleda, je pa v skalo vtisnjen pravcati naslonjač in ne pustim se prositi. Udobno se namestim, prepustim sončnim žarkom in mislim.

Tudi malico imam s seboj in se prav prileže, saj sem do vrha hodila cele 3 ure. Previdno prehodim sistem kraških jam in pričnem s spustom. Pot ima isto številko kot doslej, le strma je in mokra in sem kar previdna. Spremljajo me skalni možici.


Mimo tele votline grem, ki jo podpirajo pohodne palice

in sem na travnikih z razgledi. Treba bo pohiteti, sonce kar urno doli gre.



Še kar nekaj časa potrebujem, da najdem odcep na vrh, ki mi je ob poti. Prelep je tale travni hrbet, da bi ga ne obiskala. Monte Davanti, 948m.



Kar čez hrbet naprej se spustim proti planini Davass in z očesom ujamem oznako "solo per ekscursionisti esperti" . Nadaljujem s spustom, saj to ne more biti mišljeno za to pot, po kateri sem se želela spustiti, saj je na zemljevidu vendar označena z neprekinjeno črto. Trave postajajo vedno bolj strme, pot vedno manj sledljiva, pod mano so skalni stolpi. Vrnem se do kažipota in pri številki 850a še enkrat preberem, da je pot zelo zahtevna. Da se ne zapeljem kot po toboganu na izhodišče, še enkrat osvojim Mt. Davanti, poiščem nadaljevanje krožne poti 850 in se po lepi poti in kolovozih spustim do odcepa za grad Castello di Toppo. Ujamem ga v poslednjih sončnih žarkih.



Le še kratek čas potrebujem do izhodišča. Da se ne izneverim dosedanji prijetni navadi, se sprehodim čez Toppo v večernih urah.






Le okrog gostilne je okrašeno in živahno, ostale ulice so samotne, še cerkev je povsem v temi, le visoko gori v zvoniku je luč.

V temo in na počitek se odpravim še jaz, dan je bil dooolg in prijazen in hvaležna🙏 sem zanj.










Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...