nedelja, 27. april 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia - Romagne: Marano in Comachio

Za Chioggo, Comacchio in Cervio sem prvič slišala v Sečoveljskih solinah. Kot naša Seča so tudi to znana solinarska mesta, kjer se že stoletja pridobiva sol na tradicionalen način. 

Chioggo sem obiskala letos februarja https://gorajemojdom.blogspot.com/2025/02/zima-v-italijanskem-primorju-in-zaledju.html . Ker sem se pred dnevi precej nahodila v Zagorju, si zamislim kolesarjenje. Najdem nekaj navdihujočih opisov kolesarskih poti in dileme več ni😉

Comachio se nahaja v provinci Ferrara, ki je ena od devetih provinc italijanske dežele Emiglia - Romagna. Leži ob izlivu reke Pad v Sredozemsko morje. Soline ne obratujejo več, nudijo pa zavetje številnim pticam in središču Narodnega parka delte reke Pad.

Pot ni zelo dolga, prav kratka pa tudi ne, zato si noge pretegnem v vasici Marano Lagunare. Živahna in slikovita ribiška vasica mi večkrat ponudi postanek na poti. 


Preverim, če se še znam voziti s kolesom in si privoščim pistacijev sladoled. Res je odličen😀


Znajdem se v središču procesije in moj postanek se podaljša. Prisluhnem govoru in petju ter občudujem umirjenost in vznesenost na obrazih ljudi.

V Commachiu parkiram na parkirišču pred mestom in sedem na kolo. Zapeljem se v center mesta in prekolesarim vse ulice in uličice. Vozim se ob kanalih 


in nosim kolo čez mostove😃.




Arhitektura je slikovita. Turisti so redki, ponudba je temu prilagojena😉.



Potem me le pritegne vonj po morju in zapeljem se po nasipih ob laguni. Vonj morske soli se meša z vonjem akacije.


Pridruži se vonj tamariske.

Vsa voda in vse zelenje, ki bohoti naokrog, je varno zavetje številnim pticam. Prepoznam galebe, flaminge, mokarico, race...




Ptičji napevi, ki se prepletajo z zvoki vetra in vode, mi ustvarijo edinstveno doživetje. Ustavim se v centru za obiskovalce, se povzpnem na razgledni stolp in uživam v razgledih.



Kako prijetno je vrteti pedale ob pravi simfoniji zvokov, barv in vonjav. Nasip 

se izteče ob kanal, ki povezuje laguno z morjem. Nadaljujem med hoteli in morjem, 

pokukam na dolgo peščeno plažo

in se čez kanal zapeljem s trajektom, saj druge povezave (razen zelo prometne ceste) ni. V Porto Garibaldi se zapeljem do konca pomola in se naužijem vonja in zvoka morja.

Sonce zaide za gostim zelenjem lagune.








2 komentarja:

  1. Res zelo lepi in zanimivi kraji. Hvala za fotografije in zanimiv zapis

    OdgovoriIzbriši
  2. Oj, hvala. Me veseli, da so zanimivi tudi za druge, ne samo za mene.

    OdgovoriIzbriši

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...