Lepo vreme za vikend me navda z vrsto želja, pa se najine poti drugače odkrivajo.
S planine Vodol začneva po markirani poti proti pl. Javorje, a kmalu skreneva na desni kolovoz. Ko prideva više in do konca kolovoza, pot naprej ne obeta nič prijaznega in se spustiva nazaj na markirano pot. Srečava pastirje s pl, Javorje, pogovor nanese na pastirske poti. Še pred pl. Javorje skreneva čez lepe pašnike, ki so že v bogatem cvetenju, v smeri proti Lanežu.
Malo čez ruševje in po poti, izsekani skozi ruševje, prideva na rob pašnika in ob njem navzgor. Ugledava kopast vrh s križem. Najprej slediva stezici navzgor in se znajdeva na Jelovcu (1845 m).
Vrneva se do razpotja in slediva stezici še navzdol. Kmalu doseževa vrh s križem povsem na robu pogorja Raduhe, za katerega so nama povedali pastirji in od koder se vidi naravnost navzdol na pl. Vodol. Rečejo mu Kopa (1808 m).
Gotovo bova sestopila tu dol, a se nama sploh še da nazaj gor? Pa tu je tako fajn, sama imava cel vrh zase, na Raduhi pa je veliko obiskovalcev... in obsediva, uživava v tišini, razgledih in malici. Še dobro pa, da se pravočasno odločiva za spust, saj je potka vidna le prvi del poti, nato pa se prične izgubljati med cvetovi in macesni.
Tik preden se spustiva na sedelce, ki pripelje na kolovoz proti pl. Vodol, se znajdeva na travniku kronc in odkrijeva začetek poti na Kopo, ki sva jo više gori v gozdu izgubila.
Po precej gosto prepredenih kolovozih najdeva pot na pl. Vodol, kjer imava avto. Ozreva se navzgor in neposredno nad planino ogledujeva Kopo s križem.
Tura je zaokrožena in dan je popoln, četudi nisva stala na najvišjem vrhu tega pogorja. Pri koritu natočiva še vodo, se po prašni cesti spustiva v dolino, kjer pa nama senco na današnji sončni dan vrže spoznanje, da sva medtem, ko sva odkrivala nove poti, imela v avtu nepovabljenega obiskovalca. Najini osebni nahrbtnički so do podrobnosti pregledani, razmetani. Škoda ni omembe vredna, le spoznanje, da tudi taki skriti kotički v našem gorskem svetu niso več varni, naju žalosti.
sobota, 9. maj 2020
nedelja, 3. maj 2020
Struška
Če sem še nedavno redko zašla v Karavanke, v zadnjem času postajajo moja vse bolj pogosta izbira. Njihova bližina, preprostost, pogosto samotnost, barvitost, raznolikost so me pritegnile. In za prvi potep po osamitvi zaradi pandemije si zaželim nekaj igrivega, preprostega, barvitega, sončnega, razglednega. Struška bo ta prava. Le da tokrat ni samotna. Avtomobili so parkirani že vse od razcepa za Medji dol in Dom Pristava na vseh parkiriščih, izogibališčih. Na Križovcu parkiram na cesti proti Planini pod Golico. A ko nad sedlom Kočna zavijeva na graničarsko pot proti vrhu Struške, slišiva le še kakšen oddaljen glas. Razgledi vsenaokrog so razkošni.
Okrog naju pravi botanični vrt.
Na sedlu Kočna je bela preproga iz žafranov, na pobočjih pod Struško pa že cvetijo narcise.
Za svoj pozni odhod od doma sva bila to pot prav nagrajena: razpodile so se vse meglice, veter je počasi slabel, na Pustem rovtu pa je na večerjo že prišla srnica.
Okrog naju pravi botanični vrt.
Na sedlu Kočna je bela preproga iz žafranov, na pobočjih pod Struško pa že cvetijo narcise.
Za svoj pozni odhod od doma sva bila to pot prav nagrajena: razpodile so se vse meglice, veter je počasi slabel, na Pustem rovtu pa je na večerjo že prišla srnica.
sobota, 2. maj 2020
Križna gora
Po tihem deževnem vremenu in počitku na 1. maj, praznik dela, se po nebu izmenjujejo sonce in oblaki. Dežja naj ne bi bilo, vsaj ne obilo. Ne daleč, pa tudi ne čisto blizu, sedaj ko spet lahko gremo dlje kot do občinske meje.
Ko sva se v začetku letošnjega leta vračala iz Slivnice, je najino pozornost pritegnila cerkvica na vrhu pogozdenega griča. Greva pogledat. Izbereva malo daljšo pot vožnje, da tura ne bo prekratka in si spotoma ogledava Bloško jezero v kraju Volčje. Prijeten sprehod v prijetnem okolju. A ker je fotoaparat ostal v avtu, si lahko slike in več info ogledate na https://www.bloke.si/blosko-jezero.html
Nadaljujeva do Križne jame, ki je zaprta za obiskovalce in se povzpneva do Križne gore, 856 m, kjer je romarska cerkev. Lepi so razgledi na Snežnik in Loško polje.
Kratko vedriva, nato se spustiva po križevem potu do naselja Sv. Ana in po makadamski cesti do avta. Zapeljeva se še v Vrhniko pri Ložu, kjer so snemali film Erazem in potepuh in si zvečer ogledava vseh 5 delov nadaljevanke.
Ko sva se v začetku letošnjega leta vračala iz Slivnice, je najino pozornost pritegnila cerkvica na vrhu pogozdenega griča. Greva pogledat. Izbereva malo daljšo pot vožnje, da tura ne bo prekratka in si spotoma ogledava Bloško jezero v kraju Volčje. Prijeten sprehod v prijetnem okolju. A ker je fotoaparat ostal v avtu, si lahko slike in več info ogledate na https://www.bloke.si/blosko-jezero.html
Nadaljujeva do Križne jame, ki je zaprta za obiskovalce in se povzpneva do Križne gore, 856 m, kjer je romarska cerkev. Lepi so razgledi na Snežnik in Loško polje.
Kratko vedriva, nato se spustiva po križevem potu do naselja Sv. Ana in po makadamski cesti do avta. Zapeljeva se še v Vrhniko pri Ložu, kjer so snemali film Erazem in potepuh in si zvečer ogledava vseh 5 delov nadaljevanke.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja
Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...
-
Sem šla pogledat, kakšne barve so macesni. Niso še, a že se začenja čas, ko postajajo rumeni. Nekaj utrinkov z vrha. Veliki Draški vrh, 2241...
-
Jezero Iseo se nahaja v Italiji, v Lombardiji, zahodno od jezera Garda. Je precej manjše in po nekaterih virih naj bi bilo tudi manj obiskan...
-
Spet se odpravim na pot, spet v Benečijo. Kar domače se že počutim. Prvi dan si ogledam Čedad in Tarcento in si pretegnem noge na prijetni k...