četrtek, 17. december 2020

Velika planina

Napoved sončnega vremena in sproščeno gibanje po regiji samo po sebi narekuje izbiro cilja. Pa še sredi delovnega tedna, ko gneča prav gotovo ne bo velika. Zapeljeva se na Kranjski Rak, kjer pa je prav neprijetno megleno in vetrovno. Da se ogrejeva, začneva pešačiti že kar na sedlu. 

Malo pod parkiriščem na Rakovi ravni sončni žarki razbijajo meglo,  slišiva pa tudi že obilo obiskovalcev. Parkirišče je že povsem polno, zato nadaljujeva kar po cesti proti Kisovcu. Malo planino doseževa po poti za Debelim hribom.

Dvigneva se na Poljanski rob in zreva na eni strani čudovito Ojstrico in na drugi megleno morje.

Zvesto ob robu se spuščava in vzpenjava in občudujeva razglede. Na robu srečava jadralne modelarje in znance turne smučarje, glavnina obiskovalcev pa je na označeni poti pod nama.





Na zadnjem vzponu proti vrhu nama razglede popestrijo skale zanimivih oblik. Ob obilni domišljiji lahko tudi oživijo.



Čez vrh kar prečno, spust pa tudi kar po dolgem in počez do kapele Marije Snežne. Še kratki trenutki ob čudovitih razgledih na vse strani.




Vračava se čez Bukovec. Sence se daljšajo, slike dobivajo rožnat pridih barve zahajajočega sonca.






Megla se dviguje in valovi čez Črnivec, midva se spuščava v megleno morje, greje naju spomin na še en prelep dan v gorah.







ponedeljek, 14. december 2020

Travna gora in Kalični vrh

Ko moram ob vremenski napovedi za načrtovanje ture upoštevati še omejitev gibanja, postane to včasih skoraj nerešljiv problem. Ki pa se lahko tudi dobro izide. 

Zaradi nepoznavanja terena naju navigacija zapelje na neprijazno cesto in parkirava na ovinku pod ledenim klancem. Samo nekaj korakov navzgor in napetost zaradi vožnje se razblini.



Sprehodiva se skozi naselje lepih hišk in pozdravijo naju veseli snežaki.


Dospeva do Doma na Travni gori, skreneva levo in po označenem kolovozu slediva najprej sledem štirikolesnika. Kolovoz se spremeni v pešpot, na kateri pa je vseskozi polno sledi medvedov. Pod nama je krmišče in upava, da ne bo ravno v tem času kakšna medvedja družina šla na kosilo.



Kar oddahneva si, ko prideva nazaj na kolovoz, kjer so sledi kosmatincev le še redko vidne. Ko pa zavijeva navkreber, pa povsem izginejo. Le komu se ljubi hodit navzgor? Po nemarkirani prečki doseževa Kalični vrh, 1117m, slediva oznakam za Kamen grič. Na razcepu ugotoviva, da nama zmanjkuje dnevne svetlobe in se usmeriva nazaj proti Travni gori po nemarkiranem kolovozu. Pri domu ujameva še nekaj sonca, v gozdu odkrijeva kapelico, postavljeno v spomin mornarju in spomenik iz 2. svetovne vojne. 


Poiščeva bližnjico, a ker ne želiva zmotiti srninega počitka, po daljši poti sestopiva do avta, ki je bil v megli ves dan.





sobota, 5. december 2020

Pešeni hrib

 Megle se podijo, jaz bi pa vseeno hodila.

Spomnim se preteklega potepanja na Pešeni hrib, ko sem opazila, da pod njim pride tudi kolovoz iz Stične. V megli bi bila to lahko kar dobra izbira. Začetek najdem brez težav, nadaljujem prijetno pot, ki je vedno manj meglena. Pokaže se celo jasno nebo.



Proti koncu zapustim kolovoz in se na vrh vzpnem po "grebenu". Ker se vrh, označen na karti, nekako ne pokriva s tistim, kar vidim v naravi, postavim kar dve piramidi. Pešeni hrib, 654 m.


Nadaljujem naprej in se vzpnem v simpatično vasico Sela pri Višnji gori.

Odločim se za nadaljevanje poti proti Škrjanščici, ker tudi nebo še ni odločeno, kakšno vreme nam bo namenilo.


Nadaljujem v smeri temnega neba, pot pa mi ponudi nekaj barvitosti.


Še pred koncem vasi mi postreže z lepimi prizori. 
 



Žal pa tudi z dežjem. Ne razmišljam dolgo, obrnem in se prav hitro vrnem do avta. 



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...