torek, 12. januar 2021

Lepenatka

Ves pretekli teden sem opazovala lepo zasneženo piramido, zasledila zapis o dobrih razmerah, povprašala o razmerah na cesti in se odločila, da Lepenatko obiščem tudi v zimskem času na smučeh. Z avtom nisem vztrajala do konca ceste, parkirala sem ga takoj, ko se je ponudilo mesto zanj. Mimo kmetije jo maham že na smučeh. Pred vrati kmetije so prislonjene smuči, srečam gospodarja in njegovega sina, ki mi prijazno povesta še nekaj napotkov za najboljši spust. 



Skozi njihov sadovnjak, čez potok in ob robu travnika pelje lepo potegnjena smučina. Za kratek čas na cesto, pa kmalu preko nje in v breg do kolovoza.
Kolovoz lepo zasnežen, mestoma že zglajen od številnih smučarjev, ki iščejo belo opojnost, me pripelje  na planino, od koder že vidim vrh.

Ležerno napredujem po kolovozu navkreber, razgledi se odpirajo na štajersko in gorenjsko stran.



Kot na dlani je Kašna planina in vrh nad njo.

Ne hitim, uživam v hoji in razgledih. Pa vseeno kar prehitro pridem na vrh. Sprehodim se po slemenu in vpijam slike. Pogled seže vse do Snežnika.






Ko pa oblaki dohitijo sonce in mu jemljejo moč, se vendarle odločim za spust. Kljub številnim smučinam najdem še nekaj povsem nedotaknjenih kotičkov. Ustavim se na planini in se gori zahvalim za lep dan, ki mi ga je podarila. 





sobota, 9. januar 2021

Golni vrh in Lavrovec

 Ob vikendih me ne vleče, da bi se drenjala, zato si raje poiščem kraje, kjer lahko uživam v naravi in miru. Veliko je tudi še kotičkov, ki jih sploh ne poznam. In ob odkrivanju sem vedno znova navdušena.

Spet sem bila pozna in v dolini, od koder sem imela namen začeti pot, ni bilo možnosti parkiranja. V polhograjcih je parkirišče že v kopnem težko najti, sedaj pa, ko je ob cesti še narinjen sneg, sem se morala kar potruditi. Dol in gor in še enkrat dol in gor, pa sem le našla prav idealno izhodišče. Na sedlu med dvema hribčkoma. Lahko sem obiskala kar oba. Prav od avta se je pričela gaz, ki me je skozi gozd in čez širne planjave pripeljala na Golni vrh, 962 m.  Že pri avtu je bila snega za smučanje, proti vrhu pa sama puhasta belina. Kar žal mi je bilo, da nisem imela smuči s seboj.



Na slemenu, ki me je popeljalo do vrha, sem se razgledala po KS in Julijskih Alpah, ki so se svetile v s soncem obsijani belini.




Toplo sonce, mir, nadvse prikupno okolje sta me kar popeljala naprej in navzdol, kjer je bila vpisna knjiga, novoletna smrekica, ptičja krmilnica in nekaj domačih pohodnikov, vsi nasmejanega obraza in prijazne besede.


Sledila sem gazi, dokler se ni prelomila strmo navzdol in v senco.

Pogled proti zahodu pa je že naznanjal poslabšanje vremena. Oblačnost je prav kmalu dosegla tudi mojo pot.

Malo pred vrhom sem sledila gazi, ki me je pripeljala do enega od številnih bunkerjev v Rupnikovi liniji.

Neprijetno je pričelo pihati in kar hitro sem se spustila ter mimo avta nadaljevala na Lavrovec. 
Med potjo se je med smrekami pokazala cerkev sv. Andreja na Planini, s sedla pa v celi svoji podobi.


Neizmerno tišino je med vzpnom zmotila le jata ptic.

Cerkev, ki sem jo gledala od daleč, sem domov grede še obiskala.



četrtek, 7. januar 2021

Zimska pravljica

Ne morem kar napisati, kje sem bila, ker je bilo preprosto pravljično. No, začelo se je močno delavno. Zaradi poznega prihoda na izhodišče so bila parkirišča daleč naokrog zasedena. Zdelo se mi je, da bi si lahko poleg nekega parkiranega avta odkidala prostor za svojega konjička. Zaviham rokave in začnem z ogrevanjem pred turo. Nisem gledala na uro, hitela sem na vso moč. Sonce je grelo in modro nebo me je vzpodbujalo. 


In zapeljem svojega lepotca na prijazno mesto, pancarje na noge in smuči na rame - a ne za dolgo. Cesta je samo splužena, se razveselim!

Smuči na noge in pot pod noge. Pa spet ne za dolgo - po cesti. Še pred prvim ovinkom sledim smučini na kolovoz, ki me hitro pripelje na pešpot in na parkirišče na Rakovi Ravni. 




Med hojo po gozdu mi srce zatrepeta in zavem se nevarnosti, ker se drevesa lomijo pod strašno težo snega. Verjetno sem bila tudi zaradi tega tako hitro ven iz gozda. Potem pa delno po cesti in delno po strmi pešpoti na Gojško planino. Megla se že preganja, zakriva nebo, gaz, smučino...





Sledim smučarjem, ki se mi zdijo suvereni pri izbiri smeri. Povzpnemo se na Bukovec, ki mi je oporna točka pri moji orientaciji in poznavanju Velike planine. Ogledam si zemljevid, snamem kože s smuči in meglo čudežno odpihne. Dobro se razgledam in si že narišem pot v mislih in na zemljevidu. Vidim gaz, ki naredi lep krog in me bo pripeljala do naselja Velika planina in najvišjega vrha. Smučam proti vzhodu, na robu nalepim kože in po gazi krpljarjev dosežem planino Dovje Raven, kjer naletim na zratrakirano pot. Po njej vztrajam le kratek čas, sled turnih smučarjev me zapelje daleč po robu, kjer dosežem zgornjo postajo sedežnico iz Tihe doline. Prekrasen spust in zaslužen čaj in malica v Tihi dolini. Uživam v cimetovem čaju, tišini vsenaokrog in samoti.





Sledim predhodnim smučarjem in v lepem vzponu dosežem zratrakirano pot, ki me pripelje v naselje Velika planina. 




Veter spet pripelje meglo, a vzpon po zratrakirani poti do vrha je prijeten. V zavetju vrha kratek počitek za čaj, snemanje kože in odločitev o spustu...





Megla se že ves dan zadržuje na zahodni strani. Z vrha se spustim proti vzhodu, v smučanju in hoji dosežem planino Dovje Raven, sledim poti proti parkirišču za Ušivcem, pa me smučina zapelje in odvriskam v snežno belino.





Pristanem na cesti, ki ji samo sledim in sledim in sledim in se veselim prekrasno preživetega dne.








Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...