torek, 11. maj 2021

Gradiška tura, Škavnica in še kaj

Da ne bi pretežko nosila, sem še fotoaparat doma pustila. Pa mi je bilo žal, saj je bila tura slikovita. Nebo, oblaki, botanični vrt v stenah in ob poti in še druga presenečenja, na katera sem naletela. Po Furlanovi in Otmarjevi poti sem se vzpela na vrh Gradiške ture. Vsa stena en sam cvetlični vrt, a slikala sem le na nekaj mestih, kjer sem lahko iz nahrbtnika potegnila telefon.



Oblačnost na nebu je še povdarila slikovitost pokrajine v Vipavski dolini.




Pot sem nadaljevala v smeri proti Plazu. A tam, kjer se vzpon konča in se planota uravna, še ni prave pomladi. Le sem ter tja sameva kakšna cvetlica.

So pa borovci in oblaki tako enkratni v svojih oblikah.


Ko se prične pot spuščati proti Vipavi, se odcepi pot za Škavnico. In grem spet navzgor. Ob poti se le previdno in počasi odpirajo potonike. Mnogo jih še čaka z zaprtimi popki.



Zato pa bogato zelenijo šparglji.


Na vrhu se odstre še drugačen razgled na dolino in proti morju.



Pretirane vročine ni, celo hladen veter veje. In me zvabi naprej še slika in napis na skali.


Le kaj slika pomeni? Kam me vabi? Že po nekaj minutah je moja radovednost potešena. Še en vrh, z imenom Babja mrva, bivak in pogled na Col.





Nad mano zajadra padalec.


In se končno le odpravim navzdol. Preden se poti združita, mi pot prekriža kača z modrim odsevom na vrhu.

Zdi se mi, da me gleda, a s poti se nima namena umakniti. Zato se moram pa jaz. Nadaljujem s spustom. Popestrim si ga še z vzponom na Plaz. Oblaki spet okrasijo nebo nad menoj.



Tik pod vrhom ugledam mali oltarček.


V nadaljevanju spusta se mi zazdi, da nekdo gleda mene. In ujamem ga, kako previdno opreza skozi gosto rastje.


Skoraj povsem na koncu si turo popestrim še s spustom po plezalni poti, pod katero spet najdem prelepo okrasje.

Še pogled preko vinogradov in sem pri avtu. 


Še dobro, da nisem vzela fotoaparata. Slik bi bilo še več in tura bi trajala še dlje.




ponedeljek, 10. maj 2021

Orionova pot

Nestanovitno vreme, pa tudi ležernost, ki me zadnje čase prevzema, me potegne na lepe poti, kjer lahko povsem odmislim napor in skrbi. In se predam valovanju, v sebi, v naravi. Valovita je pokrajina, valuje travnik, čez katerega piha veter, narašča in pojema oglašanje ptic, žuborenje voda.....





Vračava se z Lisce, kjer sva se naužila razgledov na vse strani neba.



Izbereva povratek po slikoviti dolini Lahomščice in Gračnice. Ustaviva se na velikem parkirišču v sklopu kartuzije Jurklošter z bogato zgodovino ( http://www.gradovi.net/grad/jurkloster_samostan_dvorec ). 


Razmigava noge in pozornost pritegne informativna tabla o Orionovi poti, ki se prične prav na tem parkirišču. Orionova pot poteka po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katera domnevajo, da so kamnita neolitska gradišča in so kopija ozvezdja Orion z našega neba. Kamnite linije, veliki osamelci, stene, skalni spodmoli so v prostor postavljeni po zvezdnih koordinatah.


Poklepetava z domačinko, ki pove, da je pot dobro označena in priporoča izhodišče v vasi Mrzlo polje.
Parkirava ob avtobusni postaji, kjer je tudi oznaka, ki naju usmeri levo. Vzpenjava se po cesti med lepimi travniki in z očmi božava bogato zelenje in blage gričke. 


Pri poslednji kmetiji ob cesti pokramljava in nadaljujeva po gozdni poti. Z glavne poti naju levo navkreber zapelje informacija o treh gričih.  Tu se oznake izgubijo, slediva neoznačeni poti, a daleč ne prideva, zato se vrneva na glavno pot. Mimo slikovitih samotnih domačij, vodotokov, ribnikov in počivališč naju pot vodi po planoti do zaselka Pojerje. 






Nadaljujeva po skalnem grebenu do Blatnega vrha in si ogledava Bikovo oko. Domačinka z lepo urejene kmetije pove, da je pot zadnje čase kar precej obiskana.




Preko ceste in travnika nadaljujeva do Pečerinskih slapov 



in nizvodno ob Gračnici skozi zanimivo skalno sotesko 


do ribnikov pri Marofu. Na klopci kar dolgo obsediva in uživava spokoj. 




V avto odloživa nahrbtnike in se v smeri, od koder sva se pripeljala, spustiva še do Šmidovega mlina. Slap je bogato vodnat in močno buči.





Kar pa ne moti račje družinice, ki se v tolmunu uči plavati.


Skozi vas se vrneva do avta. Še en lep kotiček sva odkrila in uživala v hoji in vsem, kar nam ponudi narava.








sobota, 24. april 2021

Kotovo sedlo

Idealno vreme, super razmere, odlična družba, si lahko želimo še kaj lepšega? Ne prav zgodaj, pa tudi (pre)pozno ne od doma, ob pol osmih se nama že usta razlezejo v nasmeh, saj kar takoj pri avtu stopiva na smuči.

Po tekaški progi brez snemanja smuči, mimo koče v Tamarju in že pred deveto uro seže pogled po vsej dolini prav do vrha ozebnika in Jalovca.



Potem pa je zmanjkalo "filma". Fotoaparat je odpovedal poslušnost in ves nadaljni čas sva samo uživali ob vzponu. Sem ter tja, s srenači na smučeh, v kratkih okljukih se vzpneva čez vso strmino in pridno pridobivava višino. Še čez plazovino pod ozebnikom in že sva na sončku. V trenutku postaneta bunda in kapa odveč. Pri balvanu se odžejava in še kar se nama smeji. Iz nahrbtnika vendarle potegnem telefon in slikam. Tako širokega nasmeška ne gre zamuditi. In mogočne stene Jalovca, ki se pne nad nama, tudi ne.


V spomladanski opravi kar hitro doseževa višino 2150 m, kjer vzpon po 5 urah zaključiva. Rama je malo višje, sedlo malo nižje, za dobro smuko bo tole zlata sredina glede na čas in utrujenost nog. In še kar se nama smeji.




Dobro si odpočijeva, nadomestiva porabljeno tekočino in kalorije in uživava v pravi spomladanski smuki. Zgoraj še tako visoko, da ni vse razmočeno, pa tudi nezvoženo, spodaj že prihaja senca, da je srenec ravno prav odnjenjan, vmes pa trd, mestoma razrit, a suh sneg, ki dovoljuje lepo zavijanje brez večjih naporov. 







Potem pa le še iztek desno pod stenami, vijuganje med drevesi do koče, kjer poiščeva svoje drevo. Še zadnji požirki čaja, pospraviva odvečno obleko in opravo in smuk po tekaški progi do avta. In nasmeh bo trajal še dolgo....

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...