četrtek, 13. oktober 2022

Portugalska, 3. del

Predzadnji, peti dan je že. Od "doma" se odpravimo pozno. Na poti zavijemo najprej v Mafro in si ogledamo mogočno nacionalno palačo. 


Del palače je tudi katedrala, ki ima mogočne orgle. Piščali so razvrščene na več mestih, poleg vertikalnih so tudi horizontalne piščali.

Nadaljujemo v mestece Sintra, nad katerim kraljuje barvita palača Pena, obdana s parkom. 

V parku so razsejani številni balvani in različno visoke stene, ki so pravi izziv za plezalce. Dostop do palače je zaprt za promet, a ko povemo, da gremo plezat, vožnja do vrha ni več problem. Prvič v teh dneh se srečamo s številnimi plezalci pod steno, s katerimi si v nadaljevanju dneva delimo smeri, vrvi, tudi besede in nasmehe zadovoljstva.




Po plezanju si ogledamo še palačo. Sprehodimo se skozi njeno notranjost, obhodimo njena zunanja obzidja in zremo v meglo, ki objame palačo.






Ker je ura že pozna, si ponovno privoščimo postrežbo v prijetnem, a malem in zelo polnem lokalu v Ericeiri. Miza za osem je hitro pripravljena in obložena.

Še poslednji dan. Mora biti nekaj posebnega. Od doma se spravimo kar zgodaj. Vozimo se zelo dolgo, še dlje kot bi bilo treba, saj so koordinate plezališča v vodničku napačne. Ko smo na pravem mestu, se naplezamo že v dostopu do smeri. Plezališče Arrabida, Fenda. Dan je spet vroč, zato smo veseli sence, ki je v kanjonu, kjer plezamo, ves dan. Na eni strani "plate", ki smo jih sedaj že kar navajeni in se vsi hkrati zapodimo po njihovih razpokah.

Več dela imamo s previsnimi kapniki na drugi strani ozkega kanjona.

Ko postanejo roke utrujene, grla suha in trebuščki prazni, odplezamo nazaj do ceste in se zapeljemo v zaliv pod nami z mirno gladino in prijazno tišino ter morju prepustimo vso utrujenost.


V začasnem domovanju si pripravimo še poslednjo večerjo, le kratko odspimo in se polni doživetij in vtisov vrnemo v domače kraje.







torek, 11. oktober 2022

Portugalska, 2. del

Tretji dan se že selimo. Proti morju smo namenjeni, a sproti poiščemo plezališče blizu mesteca Redinha. Kamnina apnenec, mestoma že precej gladek. Smeri so kratke, a sladke, da se nasmejimo in naužijemo apnenca vseh oblik. Predvsem pa naplezamo. Najdemo smeri z oceno težavnosti 3 s previsom, plezamo po pošasti in ob njenih očeh, pa tudi kakšnega resnega previsa se ne bojimo.



Ogledamo si Senjoro de Estrela in cerkev, ki je zgrajena v imenitni votlini, v kateri so prav tako opremljene smeri.


Lakota po zaključenem plezanju in ogledu je velika, zato se pustimo razvajati v gostilnici v obmorskem mestu Ericeira.


Šele nato se vselimo v novo začasno domovanje. Naslednji dan, po obilnem zajtrku v imenitni hiši, ki je naš začasni dom, 


se res odpravimo do morja, v mestece Cascais, kjer pod svetilnikom najdemo slikovito plezališče. Rdeča skala in temnomoder Atlantik, kakšni kontrasti.


Spet čisto posebna kamnina, stene ob morju so poprhane s soljo, stopi drsljivi. Obešamo se po kapnikih, lezemo skozi luknje..., a vroče sonce nas prepodi v senco preduha med balvani.

Četrti dan plezanja so roke že utrujene. Zaključimo še za dne in se odpravimo gledat igro vetra z morjem na nekaj km oddaljenem rtu. Morje pokaže povsem drugačno podobo.


Ostane nam še čas za kopanje v mirnem zalivu sredi mesta in sladoled ter sprehod po njegovih ozkih in slikovitih uličicah.













ponedeljek, 10. oktober 2022

Portugalska 1. del

Jesen je čas, ko si zaželimo ujeti še nekaj toplote in barvitosti, v stenah, na planinah, ob morju. Letos združimo vse troje in se odpravimo na plezalne počitnice na Portugalsko. Poiščemo plezališča, vsak dan božamo drugačno kamnino. Spotoma obiščemo slikovita in barvita mesta in gradove. Se okopamo v Atlantiku, počivamo na mivkastih  plažah in se predamo še vročim žarkom sonca. Razvajamo brbončice v domači in lokalni kuhinji. Se dolgo in hitro vozimo po lepo urejenih cestah. Stojimo v zastojih pred in skozi Lizbono. Prepustimo se trenutkom in uživamo.

Ves dan je trajala pot do začasnega bivališča pri Mafri, a ko je nastopil nov dan, so bile naše misli že drugje. Zapeljemo se na parkirišče smučišča v narodnem parku Serra de Estrela 1906 m visoko. Mimo slikovitih jezer, balvanov in drugih kamnitih struktur poiščemo pot.





Po strmem spustu se znajdemo ob vznožju granitne stene, ki je kar precej strma in le malo razčlenjena.

Drobceni stopki in oprimki nas zaposlijo cel dan. Na poti domov obiščemo najvišji vrh celinske Portugalske, 1993 m, nanj se zapeljemo kar z avtom. Ob spustu v dolino občudujemo v steno vklesan kamniti kip Marije in slikovite balvane.



Naslednji dan poiščemo plezališče proti vzhodu. Zapeljemo se v vasico Penha Garcia, gručasto naselje na vrhu vzpetine z imenitnim razgledom. Sprehodimo se po slikovitih ulicah.




Vzpnemo se do vznožja gradu in najdemo pot, po kateri se spustimo

v geološki park. 



Po urejeni poti dospemo do vznožja naše stene. Dovolj je široka in visoka ter tako raznolika, da nas ne prežene niti ploha. Šele ko je sonce nizko nad obzorjem, si oprtamo opremo in odhitimo.


Spotoma se ustavimo še v Monsantu, mestecu na vzpetini, ki je imenitno zgrajeno med balvani. 



Po ozkih uličicah se vzpnemo do vrha, se sprehodimo po obzidju gradu in razgledamo daleč naokrog.







Čaka nas še dolga vožnja do bivališča in večerjamo šele, ko se že bliža novi dan.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...