četrtek, 4. januar 2024

Mini(a)tura

Ko se mi ne da predaleč vozit, ko mi ni dolgo za hodit, pri smučanju bi se raje samo malo sem ter tja vozila in se nič trudila, je Kosmatica prava izbira. Dan je bil prelep, da ga ne bi še ozaljšala.

Zapeljem se prek mejnega prehoda Ljubelj in o snegu na pobočjih okrog ne duha ne sluha. Že razmišljam o morebitnih rezervnih možnostih za smuko, pa tudi pohodniške čevlje imam s seboj. Poti za uživanje ne bo težko najti. Ko pa zavijem po cesti ostro levo in strmo navzgor, je slika takoj drugačna. Sneg je že ob cesti in kmalu se odprejo tudi pogledi na zasnežena pobočja. Zadnji del ceste do izhodišča je leden, saj pozimi senca na severni strani Karavank vztraja večino dneva.



Kar pri avtu stopim na smuči in čez prelep travnik odhitim v gozd. Kolovoz je mestoma leden, a se ledu brez težav izognem. Višino pridobivam zlagoma, oči vseskozi lahko občudujejo severna ostenja Palca, Zelenjaka in Vrtače.





Tam nekje, kjer se ostenje Vrtače končuje, se v zimi,  bogati s snegom, lahko vzpnemo na sedlo pod Svačico.

Letos sedlo sameva, sneg ne prekrije številnih balvanov in ruševja. Spomini me ponesejo kar nekaj let nazaj, ko smo se vzpeli prek tistega sedla, nadalje dolgo prečili pod Orlicami in se s smučmi povzpeli na Stol. Kraljevska tura je bila, snega dovolj, razmere skoraj idealne. Misli ob lagodnem vzponu kar vrejo. A ne dolgo, dospem do sonca, ki obsije in naredi macesne spet zlate.


Kmalu tudi jaz ujamem pogled na sonce, ki kuka izza grebena.


Nadaljujem kar po cesti, ne hiti se mi v breg. Macesni so vse bolj redki in planina je pred mano.



Nad planino se razkazuje severna stran Ovčjega vrha.

Le še nekaj ovinkov vzpona med macesni in sem na vrhu. Kosmatica, 1659 m.


Pogled med drevesi seže daleč proti severu. Ugledam številne lepo zalite hribe in hribčke. Proti vzhodu sta Obir in Peca, tam daleč na obzorju SV lepo zalita Svinja.



Na vrhu je živahno, gotovo imajo Avstrijci še proste dni. Kar dolgo uživam na sončku ob krasnih razgledih. A ko pride senca, se hitro pripravim za spust. Vijugam med macesni in se izogibam kopninam.

Nad planino ujamem nekaj nedotaknjenega snega in se podpišem.


Pod planino odsmučam na kolovoz. Vijugam sem in tja, nizam številne zavoje, da se tura prehitro ne konča.

Ugledam Rjauco, ki jo je obsijalo sonce.

Le še skozi gost gozd me pelje pot, ob poti so smreke z novoletnim okrasjem.  Za slovo še sonček pokuka med drevesi. 










ponedeljek, 1. januar 2024

Aignerhohe

Po jutru se dan pozna, po prvem dnevu v letu pa se leto ravna. Kakorkoli že pregovor velja ali pa ne,  letošnje leto smo začeli s prekrasno turno smuko v odmaknjenem svetu Nizkih tur. 

Zjutraj, ko vozimo pod oblaki in skozi meglo proti izhodišču, so ceste skoraj povsem prazne. Malo pred ciljem se megle in oblaki razkadijo in nad nami je modro nebo. Ponoči je zapadlo 10 do 15 cm snega in zapeljemo se v pravo zimsko pravljico.




Sprva strm vzpon skozi gozd se kmalu izravna in zložno se dvigamo po dolinci ob potoku. Mestoma začutimo in ugledamo veter, ki pometa med smrekami, na grebenih in vrhovih.


Uživamo v razkošnih pogledih in šumljanju potoka. Vetra, ki razgraja tam nekje zgoraj, tu ne zaznamo.






Na planini zavijemo ostro v desno v bolj strm breg. Malo nad planino se pri koči odžejamo, nasmejemo in uživamo v lepoti dneva.



Nadaljujemo z vzponom po mehki podlagi. Bolj ko se dvigamo, širši so razgledi, a tudi veter občutimo bolj. Podlaga postaja zbita od vetra, kmalu se pokažejo spihana področja. 




Malo pod vrhom odpnemo smuči. V močnem vetru se povzpnemo do vrha Aignerhohe, 2104 m in se na hitro poslikamo.



Tudi za spust smo hitro pripravljeni, veter nas preganja. Sprva se spuščamo previdno med šopi trav, nato pa vse bolj sproščeno zapeljemo v nedotaknjeno belino.



Do planine se potapljamo v zavoje opojne beline, nato po pristopni sledi odvriskamo vse do izhodišča.


Veter se je povsem umiril, nam pa je dan pustil na obrazu široke nasmehe in v srcu nepozaben spomin.







sobota, 30. december 2023

Gaipahohe in Zechnerhohe

Letošnja zima je skopa s snegom. Da si potešim željo po turni smuki, se odpravim v sosednjo Avstrijo. Željno gledam zasnežene vršace v daljavi in upam, da močan veter ni odnesel prav vsega snega z vrhov v Nockbergih, kamor sem namenjena. 

Parkiram v Innerkremsu. Na smuči stopim takoj pri avtu. Po kolovozu se kar hitro vzpnem visoko nad dolino do prvih razgledov.


Sprva gost smrekov gozd preide v vedno bolj redek in prelep borov in macesnov gozd.



Snežna odeja je debela in trda. Ko pridem iz gozda na pobočja, je slika povsem drugačna.


Med šopi trave se zasvetijo rdeče brusnice. Mmmhhnnn, kako so slastne.

Z nekaj pozornosti do vrha pridem brez snemanja smuči. Gaipahohe, 2192m.





Na vrhu je veter kar močan in mrzel, hitro se odžejam in pripravim za spust. Smučam v smeri Blutige Alm. Do planine naredim kar precej lepih zavojev. Tudi pobočja nad planino so lepo zasnežena in obetajo še nekaj lepe smuke. Nataknem pse in se vzpnem še na Zechnerhohe, 2188m.





Na tem vrhu ne piha tako močno, zato se lahko razgledujem in okrepčam. Nebo nad Nocki je obarvano kot bi nad njimi bil že ognjemet.




Spust po rahlo ojuženih pobočjih je ena sama pesem. 


Ustavim se pri zvončku želja in pozvonim za zdravje in sneg.

Potem pa le še veselo po sončnih in senčnih pobočjih do doline. 







Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...