sobota, 3. maj 2025

Kolesarski utrinski iz Emiglia Romagne: Imola, Dozza in Castel San Pietro

Poslednji dan mojega raziskovanja delčka Italije na obrobju Apeninov naredim prav lepo krožno kolesarsko turo. Začnem na obrobju Imole in mimo bolnišničnih vrtov odkolesarim v želeni smeri. Sledim smerokazom za Dozzo, ki me peljejo po razglednih slemenih, čez travnike, pašnike, nasade... kako diši po pokošeni travi.

Vreme je kot naročeno za današnjo turo. Oblaki zakrivajo sonce in prav prijetno je voziti po odprti in razgledni krajini.

Kmalu zagledam želeni cilj, a je do njega še kar dolga pot.

Najprej se spustim po kolovozu kar globoko v dolino in po cesti levo poiščem cesto v Dozzo. Vzpon je mestoma kar strm in mimoidoči pohodniki me vzpodbujajo. In mi uspe, vzpon prav do vrha na kolesu😀. Zaokrožim po krožišču pred mestom in se vzpnem še malo višje na razgledno točko v parku nad mestom.


Razgledujem se in priznam, tudi oddihujem. Potem se le spustim v staro mestno jedro, kjer je kar precejšen vrvež kot se za mesto spodobi. Vhodu v mesto  varuje mogočna trdnjava.

Pročelja stavb v ozkih ulicah so večinoma poslikana, nekatere krasijo tudi drugačne okrasitve.

Prevozim vse ulice, se ponovno vzpnem do parka in nadaljujem kolesarjenje. Sprva po razglednih slemenih,


nato navzdol po novo popeskanem makadamu. Seveda, saj sedaj sledim oznakam za Strade bianche di Romagna. Makadam kmalu spet zamenja asfalt in lepo teče kolo kar samo proti naslednjemu cilju,

 Castel San Pietro Terme. Prijetno in živahno mestece. Privoščim si pizzo in pohajkujem naokrog.

Nadaljujem v smeri proti Imoli in nekaj časa vozim po kolesarski stezi ob glavni cesti, nato me smerokaz spet odpelje na "strade bianche". Slikovito nebo in polja popestrita vožnjo po ravnini.

Zapeljem se v center Imole in sem prijetno presenečena. Imola je znana predvsem po svojem legendarnem dirkališču, a staro mestno jedro je pravi biser – polno zgodovine, čudovite arhitekture in prijetnega vzdušja. Ulice so ozke, tlakovane, trgi prostorni, monumentalni.


Druženje po ulicah in v lokalih je umirjeno, spoštljivo do kraja in njegove zgodovine. Privoščim si sladoled, tudi to pot izberem pistacijevega, a mi je od vseh najboljši tisti prvega dne v Marano Lagunare. Najdem še grad Rocca Sforzesca, ki ga obnavljajo.

Skozi lepe parke najdem pot do avta in nastavim navigacijo proti domu. Prevoženih kilometrov s kolesom se v teh dneh ni nabralo veliko, zato pa je toliko več lepih vtisov, občutkov in spominov😀.

petek, 2. maj 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia Romagne: Borgo Tossignano in Tossignano

Le dolinco ali dve naprej od Brisighelle, kjer sem kolesarila pretekli dan, je v dolini reke Santerno Borgo Tossignano, slikovito mestece, ustanovljeno l.1189. Združuje dve naselji – Borgo v dolini in Tossignano na griču.  Reka in kredni greben dajeta pokrajini poseben pečat.


Kolesariti že pričnem ob reki, pa me kar potegne v center mesta.

Naredim krog po mestecu in nadaljujem z vzponom po lepo speljani cesti v Tossignano. Zakrožim po malem trgu. Tod se odvijajo tradicionalni lokalni festivali kot sta praznik polente in praznik makaronov.

Na koncu naselja prislonim kolo in se po križevem potu mimo Lourdske jame vzpnem na grad oz. kar je od njega ostalo. 




Od tod se razprostira čudovit panoramski pogled na to nenavadno pokrajino.

Nadaljujem s kolesarjenjem in sledim oznakam za Alta via del Parchi. Navdušena nad razgledi se pri vzponu kar nič ne utrudim. Tudi ne opazim table, ki opozarja na pastirske pse. Kar naenkrat so pred menoj in nič prijazno ne gledajo. Počasi se umaknem in obrnem, čeprav mi je žal, saj do najvišje točke kolesarske poti ni več daleč. Sem pa toliko bolj navdušena nad spustom. V Borgu se zapeljem ob reko in ob njej sledim kolesarski poti Ciclovia del Santerno.

Prav prijetno je ob reki, v senci in ob vonju mogočnih akacij.

Vozim se pod griči, ki sem jih prej opazovala od zgoraj.
A veselje ne traja dolgo, povodenj je odnesla most in prehod čez reko ni mogoč. V velikem in lepo urejenem parku si privoščim počitek in okrepčilo. 


Po makadamski cesti se vrnem do mesta in odkolesarim nizvodno, a se tudi tu kolesarjenje kar hitro konča. Tudi ta most je odnesla voda in ga še niso obnovili. Na nasprotni strani reke ugledam kolesarja, zato se vrnem do mostu v mestu in na drugi strani reke poiščem kolesarsko pot. Vozim pod griči, med vinogradi, sadovnjaki in pašniki.


A sence ni nobene, pot je izpostavljena soncu, ki greje vse močneje. Zapeljem se v vas Casalfiumanese, iščem sladoled, a ga ne najdem. Popijem preostanek vode in se vrnem v Borgo. Ob reki Santerno je živahno in pridružim se jim tudi jaz. Potopim in dobro se ohladim v njenih tolmunih.







četrtek, 1. maj 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia Romagne: Faenza in Brisighella

Po dveh dneh v primorskem delu Emiligia Romagne sem svojo pot obrnila na rob Apeninov, kjer valovi gričevnat svet, obsijan s soncem, odet v zelene nasade vinogradov in drugega sadja. Pokrajina je močno izpostavljena eroziji zaradi svoje geološke sestave. Menjavanje slojev peščenjaka in gline še dodatno vpliva na stabilnost tal in erozijske procese. Čeprav pokrajina izgleda zelo slikovito, je v vsak kos obdelane zemlje vloženo obilo truda.

Po doslej že ustaljenem receptu najprej obiščem eno mesto. Z avtom do Faenze, avto zamenjam za kolo in sledim rumenim trakcem, ki me pripeljejo naravnost v center mesta.


1.maj je in mesto je v prazničnem razpoloženju. Pojejo, plešejo, tečejo, hodijo in se veselijo lepega prostega dne. Še vedno ohranjajo tradicijo in mimoidočim delijo rdeče nageljne. V mislih obudim spomine na prvomajska praznovanja pri nas. Bili smo ponosni in hvaležni, da imamo delo ter se trudili in tudi veselili delovnih zmag. Po ritmih glasbe poganjam pedala po centru, ki je zaprto za motorna vozila in občudujem arhitekturo v tem zgodovinskem mestu, ki je središče kulture in umetnosti. Faenza je znana tudi po svoji bogati tradiciji keramike in v svetu je uveljavljen izraz "faience" za poslikano lončenino.


Vedno več tekačev prihaja v cilj, mesto se polni, jaz pa po ozkih ulicah in skozi parke poiščem pot do avta. 
Odpeljem se v Brisighello, kjer je ravno tako polno obiskovalcev, ki tekajo, hodijo, se družijo in slavijo življenje. Podpirajo raznovrstno dobrodelnost, od prijateljstva do darovanja krvi in mesto je polno pozitivnih misli in vibracij. Z užitkom se sprehajam ob kolesu in se z njimi radujem tega lepega dne.
V cilje se vračajo zadnji tekmovalci, prireditve se zaključujejo, udeleženci so povabljeni, da si potešijo žejo in lakoto. Meni pa pogledi uhajajo k slikovitim zgradbam nad mestom.
Po mestu kolo še potiskam ob sebi, na cesti se zavihtim nanj in se po lepo speljanih ovinkih odpeljem do trdnjave.

Ko si jo ogledam, se po lepi makadamski cesti odpeljem še do urnega stolpa.


Razgledi so širni in srce prešerno ob takih lepotah.

V stolpu je rasztava projekta Adristorical lands, ki predstavi vse dežele, pokrajine in mesta, ki ležijo ob Jadranskem morju. Po ogledu nadaljujem pot. Spustim se nazaj do glavne ceste in nadaljujem proti slemenu. Vzpon do cerkve sv. Frančiška morda opravim nazajgrede. Na slemenu se odkrijejo razgledi na slikovito pokrajino.


Sledim oznakam za kolesarsko pot Gessi. Z glavnega grebena me zapelje na strmo pobočje, asfalt se kmalu spremeni v makadam in med množico parkiranih avtomobilov in ljudi se pripeljem do planinske koče.

Popotniki so lačni, žejni, otroci se radujejo druženja in iger. Jaz lovim sapo, si natočim vodo in preučujem nadaljevanje poti. Vse možnosti niso kolesarjem prijazne. Najdem kažipot, ki me usmeri na zelo strm in razrit kolovoz in nekaj časa potiskam kolo v razrit breg. Ko se kolovoz položi, se odprejo razgledi in napor je pozabljen. Pot se izteče na asfaltirano cesto in se prične spuščati.




Prepustim se razgledom in spustu, da se povrnejo moči za nadaljevanje poti. Ker mi gre kar dobro od nog, se odločim, da odpeljem cel krog. A se znajdem pred neprehodno oviro, odneslo je cesto v dolžini vsaj 50 metrov.

Ves spust nadomestim in dodam še dolg obvoz, saj si ne želim po strmem kolovozu še navzdol s kolesom. 

Ker sem morala obrniti, imam več časa in si na picnic prostoru privoščim daljši postanek z razgledi v dobri družbi še nekaj kolesarjev. Tudi pri spustu nazaj v Brisighello cerkev le slikam.

Mesto je pospravljeno, umirjeno, zato se zgodaj k počitku odpravim tudi jaz😌.














Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...