četrtek, 21. maj 2020

Hruški vrh in Klek

Gradbena dela okrog hiše so nam podaljšala zapoved "ostani doma". Ko pa je napovedan dela prost dan, pa naraste nemir in vznikne želja. Iz sončne Dolenjske se peljem proti Gorenjski. Vrhovi levo in desno so prekriti z oblaki. Nekaj jasnine proti Primorski, Škofjeloškim hribom. Moja želja, vsaj videti visoke hribe, če že ne obiskati jih, je pa tako velika, da kar vztrajam proti S. In v zgornjesavski dolini so nižjeležeči vrhovi pod oblaki. Prav lepo mi bo! Na Planini pod Golico že pokuka sončece in skozi lep drevored se napotim proti Rožci.
Mestoma skromno markirana pot na začetku me ne odvrne in prav kmalu se vzpnem na Jeseniško planino. Izmenjujejo se rumeni in beli travniki, razgledi z vsakim korakom obširnejši.


Na Hruškem vrhu razgledno vsenaokrog, odstirajo se Julijci, Storžič, Košuta... V zavetju na J strani grebena se naužijem razgledov na najvišjega.
S sedla se vzpnem po graničarski poti na Klek, 1754m, ponovno posedim in uživam v miru in barvitosti.


Nadaljujem po grebenu, dosežem markirano pot na Rožco in se spustim čez barvite pašnike nazaj na Jeseniško planino.



Še prijeten sprehod med borovničevjem in mladim smrečjem na Planino pod Golico. Na parkirišču se zapletem v pogovor z domačinom. Povabi me na ogled malega alpskega sveta. Na meji svojega domovanja v skalnjaku pričara vrhove doma in v tujini, od Golice in Triglava do Grossglocknerja in Materhorna.


Oj, kako je lep ta naš gorski svet!

nedelja, 10. maj 2020

Smrekovec, Krnes in Komen oz. Kamen

Navigacija trmasto vztraja, da nobena pot na Spodnje Sleme med Olševo in Raduho ni mogoča. Pa zavijeva pod Dom na Smrekovcu. Na parkirišču pade že nekaj kapelj. Skočiva vsaj na vrh Smrekovca, če sva že tu!


Na vrhu neprijazno piha, na nebu težki oblaki, a ker ne pada, nadaljujeva. Čez gozd, čez lepe planjave, z lepimi razgledi, mimo slikovitih, velikih mravljišč.


Greva čez vrh Krnesa, se spuščava in vzpenjava in odpre se prelep razgled na vrh Komna, vse vrhove Raduhe in Kamniško Savinjske Alpe.



Spustiva se do kapelice, na kratko obsediva. Na poti nazaj prične sonce razganjati oblake in na pravem balkončku z razgledom na Ojstrico in sosede se prepustiva soncu.


Če so bila pobočja Raduhe že prav pomladansko olepšana s cvetjem, pa na Smrekovškem pogorju le tu in tam srečava kakšno cvetlico.




Zato pa so poti in vrhovi polni odvrženih toaletnih robčkov in cigaretnih ogorkov. Planinci, ki jih odvržejo, ob tem ne pomislijo, da bo narava potrebovala nekaj let, da jih bo predelala.

sobota, 9. maj 2020

Pohajanje po Raduhi: Jelovec (1845m) in Kopa (1808m)

Lepo vreme za vikend me navda z vrsto želja, pa se najine poti drugače odkrivajo.


S planine Vodol začneva po markirani poti proti pl. Javorje, a kmalu skreneva na desni kolovoz. Ko prideva više in do konca kolovoza, pot naprej ne obeta nič prijaznega in se spustiva nazaj na markirano pot. Srečava pastirje s pl, Javorje, pogovor nanese na pastirske poti. Še pred pl. Javorje skreneva čez lepe pašnike, ki so že v bogatem cvetenju, v smeri proti Lanežu.





Malo čez ruševje in po poti, izsekani skozi ruševje, prideva na rob pašnika in ob njem navzgor. Ugledava kopast vrh s križem. Najprej slediva stezici navzgor in se znajdeva na Jelovcu (1845 m).
Vrneva se do razpotja in slediva stezici še navzdol.  Kmalu doseževa vrh s križem povsem na robu pogorja Raduhe, za katerega so nama povedali pastirji in od koder se vidi naravnost navzdol na pl. Vodol. Rečejo mu Kopa (1808 m).


Gotovo bova sestopila tu dol, a se nama sploh še da nazaj gor? Pa tu je tako fajn, sama imava cel vrh zase, na Raduhi pa je veliko obiskovalcev... in obsediva, uživava v tišini, razgledih in malici. Še dobro pa, da se pravočasno odločiva za spust, saj je potka vidna le prvi del poti, nato pa se prične izgubljati med cvetovi in macesni.



Tik preden se spustiva na sedelce, ki pripelje na kolovoz proti pl. Vodol, se znajdeva na travniku kronc in odkrijeva začetek poti na Kopo, ki sva jo više gori v gozdu izgubila.


Po precej gosto prepredenih kolovozih najdeva pot na pl. Vodol, kjer imava avto. Ozreva se navzgor in neposredno nad planino ogledujeva Kopo s križem.


Tura je zaokrožena in dan je popoln, četudi nisva stala na najvišjem vrhu tega pogorja.  Pri koritu natočiva še vodo, se po prašni cesti spustiva v dolino, kjer pa nama senco na današnji sončni dan vrže spoznanje, da sva medtem, ko sva odkrivala nove poti, imela v avtu nepovabljenega obiskovalca. Najini osebni nahrbtnički so do podrobnosti pregledani, razmetani. Škoda ni omembe vredna, le spoznanje, da tudi taki skriti kotički v našem gorskem svetu niso več varni, naju žalosti.

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...